“Follow the child, they will show you what they need to do, what they need to develop in themselves, and what area they need to be challenged in.” – Maria Montessori

“Sledi otroku – Follow the child.”

Sledi otroku je pravzaprav fraza, ki izhaja iz Montessori učnega sistema, vendar je postala relativno široko uporabljena. Ampak, kaj fraza – “sledi otroku” pravzaprav sploh pomeni?

Ko rečem, da sledim temu kaj otrok želi, me pogosto razumejo narobe in menijo, da moj otrok nima meja in lahko počne kar želi. Temu seveda ni tako. Slediti svojemu otroku pomeni preprosto vedenje, da so si otroci različni in imajo vsak svojo pot in svoje potrebe. In pri sledenju svojemu otroku lahko prepoznamo kakšne so njegove potrebe po trenutnem znanju, kaj želi početi in predvsem kdaj.

Pri tem je seveda izredno pomembno opazovanje otroka. Montessori učitelji imajo kot del svojih učnih obveznosti opazovanje posameznega otroka v razredu. Pri tem so pozorni na interese in aktivnosti otroka, ki jih izvaja sam od sebe. Tako si lahko oblikujejo koncept kako posameznemu otroku približati znanje in mu pomagati osvajati posamezne veščine.

Sledenje otroku, je ena izmed pomembnih zadev, ki močno razlikujejo Montessori učni koncept od tradicionalnega, kjer strogo sledijo kuriklumu. Tradicionalni kuriklum tudi vsi dobro poznamo. V razredu se vsi učenci učijo enako, na isti dan iste vsebine. Montessori sistem pa je pri tem mnogo bolj fleksiblen. Otrokom so ves čas na razpolago različne učne aktivnosti, ki si jih otroci izbirajo sami. Otroci instiktivno vedo kaj morajo početi. Pedagogi opažajo, da si otroci izbirajo tiste aktivnosti, ki jih morajo izpiliti in trenirajo dokler ne dosežejo želenega znanja posamezne veščine. Kasneje v razvoju (6 – 12 let) je zaradi sistema v katerem smo, potrebno vzpostaviti delni nadzor nad učnimi vsebinami in otroku pomagati poiskati ravnovesje med tem kar želi početi iz lastnih interesov in tem, kar se je resnično potrebno naučiti. Zato je na tej stopnji nujno oblikovati osebne lastne kuriklume, ki omogočajo vpogled v učne obveznosti.

Tudi pri svoji hčerki zagovarjam princip sledenju otroka. In do sedaj me še ni pustil na cedilu. Mnogi me vprašajo koliko časa dnevno porabim, da jo naučim določene veščine. Pravzaprav izjemno malo. Ker se vsake veščine uči takrat, ko je ona pripravljena zanjo in sama zanjo izkaže interes. Pripravim ji material, ki ji omogoča razvijati tisto kar si želi. Imam občutek, da je pri tem še največ dela ravno z opazovanjem otroka. Kdaj namreč tudi pripravim določene zadeve, ki se nato izkažejo za popolnoma neprimerne v tistem trenutku. Tako mi je moje “načrta” porušila tudi včeraj. Ko sem imela popolnoma pripravljen načrt, kako bova midve spoznali semena, posadili sadike,… In med tem ko sem pripravljala mizo, je ona že tretjič polno flašo vode prelila v kozarec in seveda poustvarila popolno povodenj. Po tistem, ko sem jo že tretjič poslala v kopalnico po brisačo in z enim očesom bdela nad tem, kako bo pobrisala, sem končno opustila svojo idejo o sajenju semen.

– “Nika, bi se igrala z vodo? Želiš prelivati danes?”

– “Ja, mami.”

In sva pripravili vodno “postajo”. Večji lavor, kupice lončkov, lijak, flaše. Sama si je natočila vodo. Našla sem tudi injekcijsko brizgalko in ji pokazala kako jo lahko napolni in potem sprazni. Semena bodo počakala za kakšen drug dan. Ona pa je včeraj urila spretnost v prelivanju iz kozarca v kozarec, utrjevala motoriko prstov in prijema pri polnjenju ter praznjenju brizgalke. Ko je bila zadovoljna z rezultatom, sva skupaj pospravili.

Čez nekaj časa sem postala pozorna na trenutek miru in tišine, ki navadno ne napoveduje nič kaj smiselnega početja. Vendar opažam, da je tudi to početje v večini primerov, prosti trening ene izmed veščin, predvsem pa raziskovanja. Tako, sem jo našla v njeni sobi sedečo v njenem avtosedežu. Žal slike nimam.

-“Nika kaj počneš?”

-“Pripenjam se.”

-“Vidim, ampak zakaj?”

-“Ker ne znam.”

Da, 2 leti in nekaj mesecev star otrok, mi je odgovoril, da nekaj počne, ker ne zna. Še enkrat sem ji pokazala kako se v tem stolčku pripne in jo pustila samo. Tudi to sem se do sedaj že naučila, pustiti otroka samega, ko se uči. Če te potrebuje bo poklical. Po približno pol ure je sledil klic iz njene sobe: “Mamiiii, pridi me odpreeet.” Uspelo ji je. Odprla sem jo, skočila je iz stola in se šla igrat dalje. Potem je šla kasneje še parkrat poizkusiti, vsakič ji je uspelo hitreje.

Za zapolnitev kreativnega in znanja željnega otroškega uma, moramo le prepoznati priložnost za učenje, rast in razvoj otroka v varnem in skrbno pripravljenem okolju. Naš doma mora tako biti urejen z mislijo na otroka, ki omogoča združevanje trenutnega razvoja in prihodnjih potreb. Tako spoštujemo otroka in njegove naravne napredke, ko spoštujemo njegov duh in neodvisnost.